Sočno sadje iz Vipavske doline in ekstra deviško oljčno olje iz Hvara.
Družina Vodopivec se s sadjarstvom ukvarja že vse od leta 1986, ko so posadili prvih 1250 sadik breskev. V sredini 80-tih let je bilo sadjarstvo v Vipavski dolini v vzponu, domača breskev pa izredno cenjen in iskan sadež. Danes je zgodba precej drugačna. Nasadi z breskvami, ki so bili nekoč ponos doline, so drug za drugim propadli.
Pri Vodopivčevih so leta 2010 zasadili nov, precej manjši nasad z 250 drevesi breskev, istočasno pa še 120 dreves češenj. »Še vedno verjamemo, da je vredno, čeprav je sadjarstvo za nas trenutno hobi in veselje, ne vir preživetja. A vztrajamo, saj si želimo družinsko tradiciji peljati naprej,« je povedala Karmela Vodopivec in dodala, da so navajeni, da imajo doma vedno svoje sadje, ki je sveže in zdravo. Te odlične pridelke pa z veseljem ponudijo tudi gostom. »Prav tako radi sadje predelamo v sok, kompot, tudi marmelado. Smo ponosni, da znamo pridelati nekaj svojega.«
Še leta nazaj se je z nasadom breskev ukvarjala cela družina. »V času obiranja smo šli zjutraj v sadovnjak, si vzeli kratek odmor za kosilo in se popoldne vrnili ,« pravi in dodaja, da zdaj ne potrebujejo več toliko delovnih rok. Nasad breskev in češenj obdelujeta sama z možem Deanom. Pomagata tudi sin Luka in nona Meri. Ko je sezona pobiranja na vrhuncu, poleg Deanove sestre Valde, ki se družino pripelje iz Hvara, radi priskočijo na pomoč tudi sosedje in prijatelji, posebej tisti iz mesta, ki z veseljem opravijo kakšno uro dela v naravi.
S projektom Odprte vasi se veselijo novih gostov, za katere imajo pripravljena različna doživetja. »Goste popeljemo v sadovnjak. Seveda je najlepše takrat, ko drevesa cvetijo ali ko je čas pobiranja plodov. Že zdaj se veliko mimoidočih ustavi, radi se pozanimajo o tem, kdaj sadje dozori, kdaj ga pobiramo, prav tako jih zanima, kdaj opravimo rez dreves. Nekateri kupijo gajbico pravkar obranega sadja, drugi si ga raje naberejo sami in polno je takšnih, ki so navdušeni nad novim znanjem.«
Družina Vodopivec lastnega produkta, ki bi ga gostu lahko prodala, razen sadja, še nima. Za domače potrebe naredijo naravni sok in marmelado po starih receptih, povsem brez umetnih dodatkov. Večjih nasadov si vsaj za zdaj še ne upajo imeti. »Če imamo česa več na zalogi, seveda gostu ponudimo, da poskusi. Brez zadržkov pa jih usmerimo do sosedov, za katere vemo, da prodajajo domač produkt,« pravi gospodinja in dodaja, da gostu radi pokažejo svoje življenje. »Veliko ljudi to išče, potrebuje spremembo in vedenje, da obstaja tudi drugačno življenje. V vasi lahko rečem, smo složni, radi si pomagamo. Tudi sami živimo tako, da prijateljem pomagamo, si delimo skupne dobrine. Živimo zelo povezano. In ko gost začuti, da je sprejet, se tudi sam dobro počuti,«.
Na kmetiji pa prodajajo tudi čudovito oljčno olje, ki ga s svojo družino na otoku Hvaru prideluje Deanova nečakinja Eva Marija Čurin. Z družino ostaja močno povezana s svojimi koreninami v Prvačini. »Ko je priložnost, zgolj za dan ali dva, jo izkoristim, da se pripeljem v Vipavsko dolino, na domačijo Na Štacjonu , ki je moj drugi dom,« pove Eva. Čeprav je od doma svojih staršev oddaljena dobrih 650 km je bilo priključiti se zgodbi Odprtih vasi nekaj samoumevnega. »Čutim se del Prvačine, tu sem preživelta prva leta svojega otroštva, poznam sovaščane. Sem punca z vasi in čeprav sem v šolo hodila v Ljubljano, so bili vikendi pri noni Meri zame nekaj najlepšega.«
“Izhajam iz družine, ki se je od nekdaj ukvarjala z zemljo, ki je sprejela ta način življenja in povezanost z naravo. »Gostom želimo približati to pomembno vez, da bodo razumeli odvisnost med naravo in nami. Ponuditi jim želimo možnost, da pobliže spoznajo kaj vse nam narava daje, od kje in kako se pridela hrana, ki jo jedo,« pove Eva Marija Čurin.
»Oče je doma z vzhodnega dela Hvara, z vasi Gdinj. Tukaj so živeli tudi njegovi predniki, v glavnem od rib in tega, kar jim je dala zemlja. Gdinj je od nekdaj znan po oljčnem olju, vinu in suhih figah. Po tem, ko je oče prodal vse imetje v Ljubljani, smo se preselili na Hvar in začeli podedovano zemljo počasi obnavljat. Ker je predelava vina precej zahtevna smo se odločili, da se raje posvetimo oljkam. Prva drevesa smo posadili leta 1997,« pravi Eva Marija Čurin, ki ves čas ohranja tesen stik s Prvačino, z nono Meri in stricem Deanom. »V Prvačini imamo vinograd, nasad breskev, polja imamo posajena z radičem.« Zaradi ljubezni do zemlje in želje, da bi na očetovi domačiji nadaljevala s tradicijo kmetovanja, je končala agronomijo in namesto ure kot darilo za končan študij in diplomo dobila 500 novih oljk. Danes imajo na Hvaru nasad s 1000 drevesi dvanajstih različnih sort oljk, prav tako pa njihova ekološka pridelava vključuje gojenje limon, fig, sivke, smilja in sezonske zelenjave. Na 5 ha površine in 250 m nadmorske višine pa je primarno gojenje oljk, iz katerih pridobivajo visoko kakovostno organsko ekstra deviško oljčno olje. »Posebej ponosni smo na leto 2017, ko je bilo oljčno olje ocenjeno kot najboljši hrvaški otoški izdelek na prireditvi "Noćnjak", 2018 je prejelo naslov prvaka na prireditvi "Dnevi oljčnega olja na otoku Hvaru", 2019 pa je bilo naše olje vključeno v svetovni vodnik 500 najboljših oljčnih olj "Flos Olei 2019". Leta 2020 smo osvojili zlato medaljo v New Yorku (IOOCNY). To je le nekaj nazivov na katere smo ponosni in potrjujejo, poleg kakovosti, tudi to, da gremo po pravi poti.«
»Gostom Odprtih vasi želim pokazati čar in vse pozitivne strani Prvačine, s ponudbo oljčnega olja iz Hvara pa tudi močno družinsko vez, ki kljub več sto kilometrov razdalje ostaja trdna, prav tako kot naša vez z naravo. V času pobiranja breskev pridemo v Prvačino in pomagamo stricu Deanu in teti Karmeli v nasadu. Tudi, ko dobimo naročilo večje pošiljke olja, se usedemo v avto in jo osebno dostavimo, saj vedno z veseljem pridemo domov.”
Gostom, ki obiščejo Odprte vasi domačini radi pripravijo degustacije njihovih oljčnih olj, na domačiji Na Štacjonu pa lahko poleg vipavskih, odkrivajo tudi okuse in vonje oljčnega olja iz Hvara. V njih je čutiti zelene trave, vonj zelenega ploda oljke, pa tudi artičoke in zeleni paradižnik.«
