Zapuščina Aleksandrink, tega edinstvenega fenomena na eni strani tragike, na drugi ženske empancipacije, se je v vasi Prvačina začela odstirati leta 2005, ko je zaživela pobuda, da se v Aleksandriji, v Egiptu, postavi spominska plošča v spomin na usodo prednic, ki so tam iskale priložnosti za preživetje. Hkrati je bilo ustanovljeno Društvo za ohranjanje kulturne dediščine Aleksandrink Prvačina. Ni naključje, da je ravno Prvačina postala središče ohranjana spomina na aleksandrijsko zgodbo, saj je tukaj kolektivna moč spomina med domačini najbolj izrazita.
Tako rekoč ni hiše v kraju, ki ne bi dala aleksandrinke, skoraj ni podstrešja v vasi, kjer ne bi našli baula, potovalne skrinje oziroma kovčka. Prav tako ni otroka, ki ni odraščal s pripovedmi, ki so v nekem določenem aspektu dobile podobo pravljičnih mitoloških zgodb. »In ves ta živ, kolektivni spomin, tradicija in oprijemljivost vseh teh zgodb in predmetov, ki so se ohranile med domačini, so se oblikovali v eno atmosfero, ki je po ustanovitvi društva prispevala k izbiri vasi za sedež prve stalne zbirke, posvečene aleksandrinkam.”, pravi članica društva Vesna Humar.
Veliko vaščanov živi in se aktivno ukvarja s to tematiko. “Vse kar je v muzeju, se je nabralo med domačini. Seveda smo imeli strokovno pomoč Goriškega muzeja, a so osrednjo zgodbo o naših aleksandrinkah zgradili domačini. Vsekakor je to dragocenost, ki ji ni para v svetovnem merilu in jo je treba ohraniti,« dodaja Humarjeva.
Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink intenzivno sodeluje tudi z Društvom žena Prvačine. Slednje se je s svojo dramsko sekcijo, po besedah etnologinje Ide Miklavčič Brezigar, oblikovalo v živi muzej. Preko zaigranih zgodb ohranjajo del takratne mode, kamor sodijo obleke, torbice, čevlji, in dragoceno tipično narečje.
Obiskovalcem razstave ponudijo edinstven način obujanja usod aleksandrink, kar vzbuja močne čustvene odzive pri obiskovalcih in naredi iz slehenega obiska nepozabno doživetje.
V aktivnisti društev se vključujejo vaščani vseh generacij. Najmlajša članica je dopolnila deset let, najstarejša jih šteje več kot 80. Domačini tako na izviren način obiskovalcem pripovedujejo zgodbe o svojih prednikih. To je nekaj zares dragocenega in edinstvenega.
Društvo upravlja tudi z Muzejem Aleskandrink, ki vrata odpira organiziranim skupinam in posameznikom po vnaprejšnji najavi. Rezervacija je potrebna dan ali dva prej, lahko po telefonu ali elektronski pošti.
Obiskovalci dobijo voden ogled po razstavi z dramskim nastopom članic Društva žena, kdor želi, pa tudi kulinarično postrežbo. V obliki zajtrka ali zgolj prigrizka se ponuja edinstvena fuzija okusov tipične primorske in kuhinje bližnjega vzhoda. Dodaten element doživetja pa so kopije originalnih oblačil aleksandrink, ki jih obiskovalci lahko oblečejo in se v njih tudi slikajo.
Aleksandrinke so vedno aktualna zgodba, saj je ženska migracija prav v tem trenutku v velikem porastu. In če smo jih nekoč imenovali aleksandrinke, so to danes Filipinke, Indonezijke, Tajke, Portoričanke Mehičanke, Ukrajinke,..
»Ko sledimo svojim prednikov, ko jih umeščamo v nek kontekst, ko črpamo tisto, kar je bilo dobro, pozitivno in nas je izoblikovalo ter te zgodbe predstavljamo, je prav da razmislimo o tem, kakšen je njihov pomen za čas, ki ga živimo. Usode Aleksandrink so povezane s solzami, hrepenenjem, velikimi žrtvami in tragičnimi usodami. Prav tako pa je v teh zgodbah veliko poguma, podjetnosti, pameti, prilagodljivosti, pridobivanja sposobnosti in učenja. In vse našteto je del dragocene zapuščine, ki nas je oblikovala in je vredno, da jo ohranimo za potomce. « zaključuje Vesna Humar.
